Na tem blogu sem pogosto govoril o dejstvu, da ne obstaja domnevno "nič". Večino časa sem se tega lotil v člankih, ki so obravnavali temo reinkarnacije ali življenja po smrti, kajti kar se tega tiče, so nekateri ljudje prepričani, da bodo po smrti vstopili v domnevni "nič" in potem bi njihov obstoj popolnoma "izginil".
Osnova obstoja
Seveda lahko vsakdo verjame, kar hoče in to je treba v celoti spoštovati. Kljub temu, če pogledate osnovno strukturo obstoja, ki je spet duhovne narave, potem postane jasno, da domnevnega "nič" ne more biti in da tako stanje nikakor ne obstaja. Nasprotno, sami bi se morali zavedati, da obstaja samo obstoj in da je obstoj vse. Poleg tega, da ljudje po smrti živimo kot duša, kar predstavlja spremembo frekvence, in se nato pripravljamo na novo inkarnacijo, smo torej nesmrtna bitja in obstajamo večno (vedno v drugi fizični obliki), bi morali razumeti, da je osnova vsega duhovna. Vse temelji na umu, mislih in občutkih. Domnevni "nič" torej ne more obstajati, ker eksistenca, ki temelji na duhu, prežema vse in se v vsem tudi izraža. Tudi če si predstavljamo domnevni "nič", bi bilo jedro tega "niča" zaradi naše domišljije miselne/mentalne narave. Ne bi torej šlo za »nič«, ampak veliko bolj za misel o določenem obstoju »niča«. Zato nikoli ni bilo "nič" ali "nič" in nikoli ne bo "nič" ali "nič", kajti vse je nekaj, vse temelji na umu in mislih, "vse je". To je tudi tisto, kar je posebnost ustvarjanja. To je vedno obstajalo, predvsem na nematerialni/mentalni ravni. Veliki duh ali vseprežemajoča zavest označuje obstoj vsega. Zaradi tega je to vsaj na nek način razveljavilo tudi teorijo velikega poka, saj nič ne more nastati iz nič in če naj bi veliki pok dejansko obstajal, potem je nastal iz nekega obstoja. Kako lahko nekaj nastane iz nič? Vse materialne oblike izražanja torej tudi niso nastale iz »niča«, temveč veliko bolj iz duha.
Korenina vsega obstoja, to je tisto, kar zaznamuje celotno stvarstvo in mu daje obliko, je duhovne narave. Duh je torej osnova vsega in je odgovoren tudi za to, da je obstoj vse in da domnevno »neobstoj« ni mogoč. Vse že obstaja, vse je zasidrano v jedru stvarstva in tudi nikoli ne more prenehati obstajati. Podobno je z mislimi, ki jih posledično legitimiramo v svojem umu. Za nas so bili morda na novo zasnovani, vendar so v končni fazi le mentalni impulzi, ki smo jih črpali iz neskončnega duhovnega morja življenja..!!
Vse je duhovne narave, to je izvor vsega življenja. Torej je nekaj vedno obstajalo, in sicer duh (če pustimo mentalno osnovno strukturo ob strani). Stvarstvo, lahko bi rekli tudi mi kot stvarstvo, ker utelešamo prostor in sam izvor, smo torej prostorsko brezčasna in neskončna bitja (to spoznanje se izmika samo zaznavi človeka), zaradi svoje mentalne imaginacije in tudi zaradi njihovih duhovnih kvalitet, ki bodo vedno predstavljale glavni vzrok. Naš obstoj ne more nikoli ugasniti. Naša prisotnost, torej naša mentalna/energijska osnovna oblika, se ne more kar tako raztopiti v »nič«, ampak obstaja še naprej. Zato bomo obstajali večno. Smrt je torej le vmesna ploskev in nas pospremi v novo življenje, življenje, v katerem se razvijamo naprej in se bližamo končni inkarnaciji. V tem smislu ostanite zdravi, srečni in živite v harmoniji. 🙂
Obstoj pomeni v našem človeškem razumevanju kot neskončnost novega ustvarjanja protonov, atomov itd. ki ustvarja nekaj novega in ga lahko zaznamo s čutili.
Nič ne nastane iz nič. Vsaj tako pravijo v vsaki filozofiji.
Vedno se sprašujete, kaj je bilo pred velikim pokom, in zagotovo podate nekaj hipotez, na katere lahko sami podate zadovoljiv odgovor.
Mene pa moti, da obstaja neskončnost obstoja, da pa »nič« ne obstaja. Konec koncev bi lahko bil konec vsega, kar se še ni zgodilo.
Ne želite ničesar nastaviti, samo premislite o tem.
"Nič" bi lahko bil tudi mit, ki se lahko pojavi kot posmrtno življenje, lahko pa obstajajo tudi določeni skrivnostni dogodki reinkarnacije, ki domnevno obstajajo, vendar nobeno ni dokazano. Naključen dogodek.
Na koncu je veliki pok le začetek nečesa novega. torej bi lahko obstajalo tudi življenje pred velikim pokom, ki morda še ni bilo odkrito ali pa je bilo požrto/stisnjeno v "nič" in tako povzročilo veliki pok.
"Nič" ne more biti prazen prostor, ker prostora ne more biti. V nasprotnem primeru bi bil presledek in bi izničil "nič". Nastal bi paradoks. A kaj, ko smo v »niču«, kjer lahko biva obstoj. Kjer se znajdemo na meji med tistimi obstoja in »niča« v samem paradoksu.
Lahko bi napisal znanstveno fantastiko, fantazijsko knjigo ... toliko možnosti.