Reinkarnacija je sestavni del človekovega življenja. Ciklus reinkarnacije zagotavlja, da se ljudje skozi tisočletja znova in znova inkarniramo v novih telesih, da bi lahko ponovno izkusili igro dvojnosti. Ponovno se rodimo, podzavestno stremimo k uresničitvi lastnega dušnega načrta, se mentalno/čustveno/fizično razvijamo, pridobivamo nove perspektive in ponavljamo ta cikel. Ta cikel lahko končate samo tako, da se izjemno mentalno/čustveno razvijete ali tako, da povečate lastno frekvenco vibracij na tak način, da sami prevzamete popolnoma lahkotno/pozitivno/resnično stanje (delovanje iz pravega jaza). Vendar ta članek ni namenjen temu Konec cikla reinkarnacije go, veliko bolj pa o duševni navezanosti na telo, ki se z določenimi dejavniki ohranja tudi po smrti. Kaj se zgodi, ko nastopi smrt (smrt je samo sprememba frekvence)? Ali naša duša nemudoma zapusti telo in se povzpne v višje sfere ali ostane zaenkrat vezana na telo? Na ta in druga vprašanja bom odgovoril v naslednjem članku.
Mentalna navezanost na telo
Ko fizična lupina človeka razpade in nastopi smrt, duša zapusti telo in zaradi te frekvenčne spremembe pride v tako imenovano posmrtno življenje (posmrtno življenje nima prav nobene zveze s tem, kar nam propagirajo in namigujejo razni verske oblasti). Preprosto povedano, ko enkrat prideš tja, se vključiš v energijsko raven posmrtnega življenja. V tem kontekstu obstajata lahka in gosta raven, razvrstitev je narejena glede na lastno mentalno in duhovno stopnjo razvoja v prejšnjem življenju. Višja ko je bila razvita, jasnejša je raven, v katero se pozneje integrira (skupaj je 7 "nadstopenj"). Po določenem času se cikel reinkarnacije znova začne in vi se ponovno rodite. Toda duša ne zapusti telesa neposredno ob nastopu smrti. Nasprotno, glede na način pokopa duša še vedno ostane v telesu, je nanj vezana in se sprva ne more reinkarnirati. Ta okoliščina je povzročena predvsem pri klasičnem pokopu ali pri pokopu. Ko je telo pokopano, duša ostane v telesu in je nanj vezana. To fizično suženjstvo izgine šele, ko lastno fizično propadanje zelo napreduje, šele takrat je možno, da duša zapusti telo. Ta fizični razpad praviloma traja 1 leto. V tem obdobju je človek še vedno vezan na fizično telo. Človek sprejema vse, kar se dogaja okoli sebe, zaznava zunanji svet, vendar se ne more več izražati v materialnem svetu in se zadržuje v telesu. Gledano na ta način duša nato čaka na fizično propadanje, da bi končno spet lahko našla duševni mir.
Fizična odmaknjenost duše!!
Šele ko so fizične strukture razpadle do določene mere, se lahko duša loči od telesa, se povzpne v onostranstvo in ponovno začne cikel reinkarnacije. Ta točka jasno pove, da konvencionalni pokop ni najboljša možnost. Ciklus reinkarnacije se odloži in človek je nato ujet v dolgotrajne ostanke telesa. Ni prijetna situacija.
Duhovno odrešenje z upepeljevanjem
V zameno pa je upepeljevanje veliko lažje za dušo. Poleg tega, da ima ogenj očiščevalni učinek oziroma da pride do energijskega čiščenja, ko je telo opečeno, se zdi, da je duša takoj odrešena, ko je telo opečeno. Vsa organika popolnoma razpade in duša pokojnika se takoj osvobodi. Fizično suženjstvo je le kratkotrajno, duša lahko po kratkem času znova začne cikel reinkarnacije in ni predmet 1-letnega fizičnega zapora. Zato so v tedanjih slovanskih plemenih ljudi pokopavali po vedskem izročilu. Telesa so zato v teh časih namerno sežigali, da bi se duše s pomočjo ognja takoj povzpele. Zato so v srednjem veku v tako imenovane kamnite grobove pokopavali tudi visoke ali duševno zelo razvite ljudi. Ta okultni pokop je preprečil dušam, da bi ponovno začele cikel reinkarnacije, s čimer je blokiral nadaljnji razvoj duše, tem ljudem preprečil reinkarnacijo in tako so postali večni ujetniki. Nepredstavljivo slaba situacija. Zato bi bila upepelitev daleč najugodnejši in najhitrejši način odrešitve lastne duše. Kljub temu je predvsem v zahodnem svetu klasičen zemeljski pokop raje kot upepelitev. Na koncu pa se proces trpljenja/razvoja duše podaljša in reinkarnacija zakasni. Katero metodo pokopa boste ob koncu dneva izbrali, je odvisno od vas. Dejstvo je, da ne glede na to, ali gre za ogenj ali pokop, duša sčasoma zapusti materialno lupino in se ponovno postavi na energijsko raven obstoja.
Doseganje nesmrtnega stanja...!!
Nato se ponovno rodi in izkusi igro dvojnosti, dokler ne doseže tako visoke mentalne ravni, da prebije cikel reinkarnacije in nesmrtno stanje lahko doseže. Vendar ta projekt zahteva nešteto inkarnacij in zahteva popolnoma čisto duševno in duhovno stanje. Šele ko boste premagali vse fizične želje ali vaš lastni duh ni več vezan na fizične odvisnosti, obremenitve ipd., šele ko ste zgradili povsem pozitiven spekter misli, torej postali gospodar svoje inkarnacije, lahko uresničiti konec cikla reinkarnacije. V tem smislu ostanite zdravi, srečni in živite v harmoniji.
Zanimiva perspektiva, da je upepelitev morda lažja za dušo. Osebno sem si vedno želel biti pokopan z upepeljevanjem. To je bilo zato, ker sem kot otrok mislil, da je strašljivo biti zakopan v zemljo.