Veliko se odraža v malem in majhno v velikem. Ta stavek lahko izsledimo nazaj do univerzalnega zakona korespondence ali ga imenujemo tudi analogije in na koncu opisuje strukturo našega obstoja, v kateri se makrokozmos odraža v mikrokozmosu in obratno. Oba nivoja obstoja sta si po zgradbi in strukturi zelo podobna in se odražata v vsakokratnem kozmosu. Pri tem je zunanji svet, ki ga človek zaznava, le ogledalo njegovega notranjega sveta, njegovo duševno stanje pa se odraža v zunanjem svetu (svet ni tak, kot je, ampak tak, kot je človek). Celotno vesolje je koherenten sistem, ki se zaradi svojega energijsko/mentalnega izvora vedno znova izraža v istih sistemih in vzorcih.

Makro in mikrokozmos se zrcalita

Zunanji svet, ki ga lahko zaznavamo s svojim zavestnim umom oziroma mentalno projekcijo lastnega uma, se na koncu odraža v naši notranji naravi in ​​obratno. Pri tem se lastno notranje stanje vedno prenaša v navzven zaznavni svet. Nekdo, ki ima notranje ravnovesje, ki ohranja svoj sistem uma/telesa/duha v ravnovesju, to notranje ravnovesje prenaša na primer v svoj zunanji svet, kar ima za posledico urejeno dnevno rutino ali urejene bivalne razmere, čiste sobe ali bolje rečeno , bi lahko nastala urejena ena prostorska okoliščina. Nekdo, ki ima svoj sistem um/telo/duh v ravnovesju, se ne počuti depresivno na enak način, ne bi čutil depresivnih razpoloženj in bi svoje okoliščine ohranjal v ravnovesju zaradi bistveno bolj poudarjene življenjske energije. Oseba, ki čuti/nosi notranje neravnovesje, ne bi mogla vzdrževati svojih okoliščin v redu. Zaradi zmanjšane življenjske energije, lastne brezvoljnosti – letargije, v prostorih najverjetneje ne bi vzdrževal ustreznega reda. Notranji kaos, torej lastno neravnovesje, bi se nato nemudoma preneslo v lasten zunanji svet in posledica bi bila kaotična bivalna situacija. Notranji svet se vedno odraža v zunanjem svetu in zunanji svet se odraža v lastnem notranjem svetu. Ta neizogibni univerzalni princip se v tem kontekstu odraža na vseh ravneh bivanja.

Makrokozmos = mikrokozmos, dve ravni obstoja, ki imata kljub različni velikosti podobne strukture in stanja..!!

Kakor zgoraj - tako spodaj, kot spodaj - tako zgoraj. Kakor znotraj - tako zunaj, kot zunaj - tako znotraj. Kakor v velikem, tako v malem. Zaradi tega se celoten obstoj odraža tako v manjših kot v večjih merilih. Ne glede na to, ali gre za mikrokozmos (atomi, elektroni, protoni, kvarki, celice, bakterije itd.) ali makrokozmos (vesolja, galaksije, sončni sistemi, planeti itd.), je vse podobno v smislu zgradbe, razlika je le v velikostih . Iz tega razloga, razen stacionarnih vesolj (obstaja nešteto vesolj, ki so stacionarna in so obdana s še bolj celovitim sistemom), so vse oblike obstoja koherentni univerzalni sistemi. Človek predstavlja eno samo kompleksno vesolje zgolj zaradi svojih trilijonov celic.Vesolja so torej povsod, saj ima vse obstoječe navsezadnje kompleksne funkcionalnosti in mehanizme, ki se le odražajo v različnih merilih.

Različni sistemi, ki imajo podobno strukturo

Makrokozmos je torej le slika ali ogledalo mikrokozmosa in obratno. Na primer, atom ima podobno zgradbo kot sončni sistem. Atom ima jedro, okoli katerega kroži število elektronov. Galaksija pa ima galaktično jedro, okoli katerega se vrtijo sončni sistemi. Osončje je sistem, ki ima, kot že ime pove, v središču sonce, okoli katerega krožijo planeti. Nadaljnja vesolja mejijo na vesolja, nadaljnje galaksije mejijo na galaksije, nadaljnji sončni sistemi mejijo na sončne sisteme in na popolnoma enak način nadaljnji planeti mejijo na planete. Tako kot v mikrokozmosu en atom sledi naslednjemu ali celo ena celica sledi naslednji celici. Seveda se nam ljudem zdi razdalja od galaksije do galaksije velikanska, razdalja, ki jo je težko dojeti. Vendar, če bi bili velikosti galaksije, bi bila razdalja za vas tako normalna v merilu kot razdalja od hiše do hiše v soseski. Na primer, atomske razdalje se nam zdijo zelo majhne. Toda če bi na to razdaljo gledali z vidika kvarka, bi bile atomske razdalje za nas prav tako velike kot galaktične ali univerzalne razdalje. Navsezadnje je ta podobnost različnih ravni obstoja tudi posledica naše nematerialne/duhovne podlage. Ne glede na to, ali je človek ali nam "poznano" vesolje, sta oba sistema v končni fazi le rezultat ali izraz vira energije, ki mu daje obliko inteligentna zavest/duh. Vse, kar obstaja, katero koli materialno ali nematerialno stanje, je izraz tega energetskega omrežja. Vse izvira iz tega prvotnega vira in se zato vedno izraža v istih vzorcih. Pogosto se radi govori tudi o tako imenovani fraktalnosti. V tem kontekstu fraktalnost opisuje fascinantno lastnost energije in materije, ki se vedno izraža v istih oblikah in vzorcih na vseh ravneh obstoja.

Videz in struktura našega vesolja se odražata v mikrokozmosu..!!

Celica v naših možganih je na primer od daleč videti zelo podobna vesolju, zato bi lahko tudi domnevali, da vesolje navsezadnje predstavlja celico, ki se nam zdi velikanska, ki je del možganov, ki ga ne moremo dojeti. Rojstvo celice pa je po svoji zunanji predstavitvi zelo podobno smrti/razpadu zvezde. Naša šarenica spet kaže zelo veliko podobnosti s planetarnimi meglicami. No, konec koncev je ta okoliščina nekaj zelo posebnega v življenju. Zaradi hermetičnega principa korespondence se vse stvarstvo odraža tako v večjem kot v manjšem merilu. Vse obstoječe predstavlja edinstveno vesolje oziroma fascinantna vesolja, ki kljub individualnemu kreativnemu izrazu izkazujejo izjemno strukturno podobnost. V tem smislu ostanite zdravi, srečni in živite v harmoniji.