Od začetka življenja naš obstoj nenehno oblikujejo in spremljajo cikli. Cikli so povsod. Znani so manjši in večji cikli. Poleg tega pa še vedno obstajajo cikli, ki se marsikomu izmikajo dojemanju. Eden od teh ciklov se imenuje tudi kozmični cikel. Kozmični cikel, imenovan tudi platonsko leto, je v bistvu 26.000 tisočletni cikel, ki prinaša pomembne spremembe za celotno človeštvo. To je časovno obdobje, zaradi katerega se kolektivna zavest človeštva znova in znova dviga in pada. Znanje, ki obkroža ta cikel, so nas naučile številne prejšnje napredne kulture in je ovekovečeno v obliki zapisov in simbolike po vsem našem planetu.
Napovedi pozabljenih civilizacij
Ena od teh civilizacij so bili Maji. Ta izjemno napredna civilizacija se je močno zavedala obstoja kozmičnega cikla. Maji so znali natančno izračunati kozmični cikel. Na podlagi tega cikla so bile pripovedane različne prerokbe. Toda tega cikla niso mogli izračunati le Maji. Ta cikel je razumela tudi egipčanska visoka kultura tistega časa in ga izračunala s pomočjo mojstrsko zgrajenega piramidnega kompleksa Gize. V celoten piramidni kompleks je bila integrirana astronomska ura. Vesoljska ura, ki teče tako natančno, da v vsakem trenutku natančno izračuna vesoljski cikel. Ta izračun izvaja predvsem Sfinga, ki gleda proti obzorju in s svojim obrazom kaže na določena zvezdna ozvezdja. S pomočjo teh zvezdnih konstelacij je mogoče videti, v kateri univerzalni dobi se kdo trenutno nahaja. Trenutno smo v dobi Vodnarja. Vodnarjeva doba vedno naznanja začetek kozmičnega cikla. V tem kontekstu se pogosto govori tudi o tako imenovani zlati dobi. Toda kaj točno se dogaja v tej dobi in zakaj je kozmični cikel tako edinstven? V osnovi kozmični cikel opisuje spremembo iz kolektivnega gostega stanja zavesti v kolektivno svetlobno stanje zavesti in obratno. Temu procesu dajejo prednost različni dejavniki. Eden od dejavnikov je rotacija našega sončnega sistema v interakciji z galaktičnim središčem. Naš sončni sistem potrebuje približno 26000 let, da se enkrat zavrti okoli lastne osi. Na koncu te rotacije Zemlja vstopi v popolno, pravokotno sinhronizacijo s Soncem in središčem Rimske ceste. Po tej sinhronizaciji sončni sistem doseže energijsko svetlo območje lastne rotacije za približno 13000 let. Energijsko svetlo območje sončnega sistema nastane vzporedno z obhodom Plejad.
Plejade so odprta zvezdna kopica, notranji del galaktičnega fotonskega obroča, ki ga naš sončni sistem obkroži vsakih 26000 let. Med tem kroženjem naš sončni sistem v celoti vstopi v visokofrekvenčni fotonski obroč. Celoten sončni sistem se nato premika skozi energijsko najlažje območje naše galaksije in doživi ogromno energijsko povečanje (energetska gostota = negativnost/materialnost/ego, energijska svetloba = pozitivnost/nematerialnost/duša). V tem času planet in vsi ljudje, ki na njem živijo, doživljajo stalen in hiter dvig lastne energetske baze. Posledično se ljudje začnejo spraševati o življenju in s tem pridobivajo vedno bolj stalno povezavo s svojim duhovnim umom. Človek doživlja vse bolj energijsko lahkotnejše stanje in se na avtodidaktičen način uči ustvarjati harmonično in mirno realnost. Od teh začetkov se človeštvo nato ponovno razvije v visoko kulturo in se zave svojih večdimenzionalnih, občutljivih sposobnosti. Brezplačna energija, potlačene tehnologije in potlačeno znanje se bodo nato postopoma razkrivali človeštvu.
Kvantni skok v prebujenje
Zemeljsko življenje doživi ogromen duhovni vzpon, kvantni skok v prebujenje. Človeštvo nato približno 13000 let živi v harmoniji in popolni harmoniji z naravo. Po približno 13000 letih energijsko osnovno nihanje spet upade, ker Zemlja takrat doseže energijsko gostejše območje Mlečne ceste zaradi rotacije sončnega sistema in njegove na novo začetne orbite Plejad. Takoj ko je ta čas dosežen, planet drastično izgubi svojo lastno vibracijo, kar pomeni, da tudi človeštvo ponovno pridobi energijsko gosto stanje. Ljudje nato postopoma izgubijo povečano zavedanje in intuitivno povezavo z duhovnim umom. Vse se nato dogaja, dokler človeštvo spet ne doseže ničelne točke. Navsezadnje je to tudi razlog za propad prejšnjih razvitih civilizacij. Te zrele civilizacije so vedele, da bo po 13000 letih planet vstopil v energijsko gosto območje galaksije in da bodo zaradi tega izgubili svoje božansko znanje. Ob koncu prvih 13000 let nastane kolektivna resničnost, ki se energijsko zgošča, kar vodi v vedno večje prepire med ljudmi, ki posledično izgubljajo svojo intuitivno moč. Nadkavzalni um nato ponovno pridobi močnejšo povezavo in na koncu pripelje do velikega globalnega preobrata. Naravne katastrofe se spet povečujejo, človeštvo spet pade v diktatorsko stanje, kar na koncu povzroči konflikte in vojne. Osnova te okoliščine je bil zaton zadnje visoke kulture, kraljestva Atlantide. Atlantida je bila zadnja nam znana visoka kultura, ki je obstajala do konca 13000-letnega preobrata in nato propadla zaradi energijsko goste naravne vibracije. Ob koncu tega časa je padajoča frekvenca planetarne vibracije povzročila, da so nekateri ljudje vedno manj povezani z intuitivnim umom. Pogosteje je prihajal v ospredje nadkavzalni um, vse bolj so spet prihajali v ospredje lastni interesi.
Mentaliteta, ki se je vse bolj energijsko zgoščala, je nato privedla do novega pretresa. Propadanja visokovibrirajočih moči ni bilo mogoče ustaviti in kozmični cikel je spet šel svojo pot. Posledica energijsko bolj gostih planetarnih okoliščin so bili nazadnje potresi, neurja in vulkanski izbruhi, ki so pripeljali do potopitve Atlantide. Po tem času se je ostalo človeštvo razvilo nazaj v materialno usmerjeno, nadvzročno civilizacijo. Povezava z duhovnim umom je postopoma izginila in znanje o božanski podlagi se je izgubilo. Nevednost, zasužnjevanje in nizkotne ambicije so nato postopoma ponovno pridobile prisotnost na zemlji. To energijsko gosto obdobje življenja traja približno 13000 let, da se ponovno spremeni. Naslednjih 13000 let zaznamujejo tema, strahovi in nevednost.
2 vzgojitelja
V tem času prihaja tudi do energijskih dvigov, vendar le zelo počasi, kar se zelo dobro vidi v nadaljnjem poteku naše pretekle človeške zgodovine. V preteklosti so zemljo zaznamovali le trpljenje, zamere in beda. Vedno znova so se ljudje pustili zasužnjiti vladarjem, diktatorjem in tiranom. Ženske so bile popolnoma zatirane. Prišlo je do hude rasne segregacije. Pretekla so mnoga stoletja do priznanja in pridobivanja različnih moralnih nazorov. Na začetku je bila povsem energijsko gosta prevlada. Toda resnice ni bilo mogoče za vedno zatreti. Tudi v tako mračnih časih je vztrajalo. Zato so v naši zgodovini vedno obstajali ljudje, ki so razumeli to načelo in nam ljudem pokazali drugačen, miren pogled na svet. Dva izmed njih sta bila Buda in Jezus Kristus. Zelo presenetljivo je bilo, da obstajajo ljudje, ki so pridobili tako visoko raven znanja in zavesti v energijsko izjemno gostem času. Buda in Jezus Kristus sta bila v bistvu usojena, da oblikujeta človeštvo v tem času in ga vodita v novo smer. Iz stoletja v stoletje je razvoj človeštva na duhovni ravni napredoval vedno dlje. To se dogaja, dokler ni ponovno dosežen konec 26000-letnega kozmičnega cikla. Malo pred koncem tega obdobja človeštvo ponovno doživlja ogromno širitev lastne zavesti. Osončje se vrne v energijsko svetlo območje, ljudje se ponovno začnemo spraševati o lastnem obstoju.
Zasužnjevalni mehanizmi so postavljeni pod vprašaj, intuitivna povezava z božansko tlemi ponovno pridobi celovito fizično manifestacijo. V tem času je običajno ogromen nemir, ker je vsaka oseba zdaj v energijskem preobratu. Dejstvo, da lastno energijsko stanje postaja vedno lažje, vodi v globalno iskanje resnice in notranji konflikt med egoističnim in intuitivnim umom. Ta pojav danes opisujejo tudi kot boj med dobrim in zlim oziroma kot boj med svetlobo in temo. V bistvu to pomeni le prehod iz energijsko gostega stanja v energijsko lahko stanje.
Kozmični cikel je neizogiben!
Konflikt, v katerem človek prepozna svoj egoistični um, ga postopoma razblini, da bi nato lahko ustvaril harmonično in mirno realnost. Ta prehod se dogaja v vsakem posamezniku in je opazen na več načinov na vseh področjih življenja. Smo šele na začetku tega vseobsegajočega cikla. Leto 2012 je bilo konec in hkrati začetek kozmičnega cikla, začetek apokaliptičnih let (apokalipsa pomeni razkritje, razkritje, razgaljenje in ne konec sveta, kot ga razširjajo mediji). Od takrat ljudje doživljamo hitro povečanje energije v naši galaksiji. Odcepi za to so se pokazali že v zadnjih 3 desetletjih, saj so se v tem času prvi ljudje srečali z duhovnimi vsebinami. Od tod prvi val ljudi, ki so se ukvarjali z duhovnimi in ezoteričnimi temami, četudi je bila ta sprva relativno majhna populacija ljudi nasmejana. Kljub temu so ti ljudje postavili temelje za naše današnje duhovno razumevanje. V letih 2013 - 2015 je bilo že opaziti zelo močne spremembe. Vse več ljudi se je zavedalo svoje svobodne volje in ustvarjalne moči. Število ljudi, ki demonstrirajo za mir in svoboden svet, močno narašča. Še nikoli po svetu ni bilo toliko demonstracij kot v zadnjih letih. Človeštvo se ponovno prebuja v popolnoma zavestna bitja in vidi skozi zasužnjevalne in duhovno zatiralske sisteme na Zemlji. Izstopimo iz umetno ustvarjenega stanja zavesti in se množično razvijamo. Ljudje trenutno premagujemo lastni egoizem in se učimo živeti v ljubezni in brez predsodkov. To je proces, v katerem človek iz teme ponovno vstopi v svetlobo in srečni smo, da smo lahko temu čudovitemu ciklu priča na lastne oči. V tem smislu ostanite zdravi, srečni in živite v harmoniji.
Hvala za to razumljivo in dobro napisano objavo. Še vedno imam nekaj vprašanj: Ali sem prav razumel, da je ta cikel 26000 let razdeljen na 13000 let svetle zavesti in 13000 let temne zavesti? In kakšen konec pomeni »prvih 13000 let« naraščajočih nemirov in katastrof? – konec svetlobe ali gostote? Če se je leta 2012 zgodil nov začetek 26000 cikla in smo zdaj na začetku svetlobnega cikla za naslednjih 13000 let. Zakaj se potem zdaj dogajajo takšni nemiri in katastrofe? Ali pa je tokrat nekaj posebnega v tem ciklu, da se zemlja kot celica deli na gostejše in svetlejše? ... Hvala, lep pozdrav, Manuel